Dne 16. novembra 1995, na 50. rojstni dan UNESCA, so države članice UNESCO sprejele Deklaracijo o načelih strpnosti. Med drugim Deklaracija potrjuje, da strpnost ni ne popustljivost ne brezbrižnost, temveč spoštovanje in cenjenje bogate raznolikosti svetovnih kultur, naših oblik izražanja in biti človeški. Strpnost prepoznava univerzalne človeške pravice in temeljne svoboščine drugih. Ljudje smo po naravi raznoliki; le strpnost lahko zagotovi preživetje mešanih skupnosti v vsakem delu sveta.
Deklaracija strpnost priznava ne le kot moralno dolžnost, temveč tudi kot politično in legalno nujnost za posameznike, skupine in države. Strpnost definira v skladu z mednarodnimi dokumenti o človekovih pravicah zadnjih 50 let in poudarja dolžnost držav za osnovanje nove zakonodaje, kadar je potrebno zagotoviti enakost obravnave in priložnosti za vse skupine in posameznike v družbi.
Diskriminacija in marginalizacija sta, skupaj z odkritima nepravičnostjo in nasiljem, zelo pogosti obliki nestrpnosti. Izobrazba o strpnosti mora nasprotovati vplivom, ki vodijo k strahu do in izključitvi drugih, hkrati pa mora mladim pomagati razviti njihove sposobnosti neodvisno presoditi, kritično razmišljati in etično sklepati. Raznolikost mnogih verovanj, jezikov, kultur in etničnih skupin našega sveta ni povod za konflikt, marveč zaklad, ki nas vse obogati.
Kako lahko odgovorimo nestrpnosti?
Za boj proti nestrpnosti so potrebni zakoni:
Vsaka vlada je odgovorna uveljevati zakone o človekovih pravicah, prepovedati in kaznovati sovražna dejanja in diskriminacijo proti manjšinam, bodisi povzročene s strani državnih uradnikov, zasebnih organizacij ali posameznikov, da ljudem ni potrebno vzeti pravice v svoje roke in se zateči k nasilju za reševanje svojih sporov.
Za boj proti nestrpnosti je potrebna izobrazba:
Zakoni so nujni vendar ne zadostni za boj proti nestrpnosti v odnosih posameznikov. Nestrpnost je zelo pogosto zakoreninjena v nevednosti in strahu; pred neznanim, pred Drugim, pred drugimi kulturami, narodi, verami. Nestrpnost je hkrati zelo povezana s pretiranima občutkoma vzvišenosti in ponosa, tako osebnega, nacionalnega ali verskega. Takšne pojme se učimo in naučimo v rosni starosti. Posledično moramo večji poudarek postaviti na večjo in boljšo izobrazbo. Več truda je treba porabiti za učenje otrok o strpnosti in človeških pravicah, o drugih načinih življenja. Otroke je potrebno doma in v šoli spodbujati k odprtosti in radovednosti.
Izobrazba je vseživljenska izkušnja, ki se ne začne ali konča v šoli. Ukrepi za gradnjo strpnosti prek šole ne bodo uspešni dokler ne dosežejo vseh starostnih skupin in so prisotni povsod; doma, v šoli, na delovnem mestu, v organih kazenskega pregona in pravni izobrazbi, nenazadnje tudi v zabavniški industriji in informacijskih avtocestah.
Za boj proti nestrpnosti je potreben dostop do informacij:
Nestrpnost je najnevarnejša, ko je izkoriščena za dosego političnih in ozemeljskih ambicij posameznika ali skupine posameznikov. Širitelji sovraštva pogosto pričnejo s tem, da prepoznajo zgornjo mejo javne strpnosti. Nadaljujejo z zavajujočimi argumenti, statističnimi lažmi in manipulacijo javnega mnenja z pomočjo napačnih informacij in predsodkov. Najučinkovitejši način, kako omejiti vpliv širiteljev sovraštva, je prevzeti politike, ki ustvarjajo in širijo svobodo medijev in medijski pluralizem, za namen javnosti dovoliti razlikovati med dejstvi in mnenji.
Boj proti nestrpnosti potrebuje posameznikovo zavedanje:
Nestrpnost v družbi je le produkt nestrpnosti njenih posameznih članov. Fanatizem, steorotipiziranje, stigmatizacija, žaljivke in rasistične šale so primeri posameznih izrazov nestrpnosti, katerim so nekateri podvrženi vsakodnevno. Nestrpnost rodi nestrpnost. Svoje žrtve zapusti v iskanju maščevanja. Za boj proti nestrpnosti se morajo posamezniki zavedati povezav med svojim vedenjem in začaranim krogom nezaupanja in nasilja v družbi. Vsak izmed nas mora pričeti s vprašanjem: ali sem strpna oseba? Ali na ljudi gledam prek stereotipov? Ali zavračam drugačne od samega sebe? Ali krivim svoje probleme na ”njih”?
Za boj proti nestrpnosti so potrebne lokalne rešitve:
Mnogo ljudi ve, da bodo jutrišnji problemi vse bolj globalni vendar se jih le malo zaveda, da so rešitve globalnih problemov v glavnem lokalne, celo individualne. Ko smo soočeni z naraščanjem nestrpnosti okoli nas, ne smemo čakati na vlade in institucije, da one naredijo kaj. Vsi smo del rešitve. Ne smemo se čutiti nemočne, imamo namreč ogromno sposobnost imeti moč. Nenasilna dejanja so način uporabe te moči – ljudske moči. Sredstva nenasilnih dejanj – ustvariti skupino za reševanje problema, organizirati mrežo od spodaj gor, izraziti solidarnost z žrtvami nestrpnosti; zavračiti sovražno propagando – so dostopna vsem tistim, ki hočejo nestrpnost, nasilje in sovraštvo za vekomaj odpraviti.