Biotehniška fakulteta v Ljubljani
Sem Leon Deutsch, študent prvega letnika na Biotehniški fakulteti – smer mikrobiologija. Kot osnovnošolec sem se skozi osem let srečeval z načeli in idejami Unesca, saj sem obiskoval OŠ Fokovci, ki je od leta 2000 članica UNESCO Asp net mreže šol.
Vseskozi sem aktivno sodeloval pri različnih akcijah in projektih, ki so me navduševali. Z veseljem sem raziskoval dediščino svojega kraja in spoznaval slovensko in svetovno dediščino, se udeleževal srečanj v okviru mreže, sodeloval v različnih solidarnostnih akcijah, pisal apele in pozive k izboljšanju medsebojnih odnosov, preprečevanju revščine in spoštovanju drugačnih.
Vse te dejavnosti so me precej zaznamovale in pustile pečat na moji osebnosti, saj sem pridobil čut za pravičnost, za medsebojno pomoč, kar sem tudi skozi srednjo šolo gojil, čeprav gimnazija, ki sem jo obiskoval ni bila članica UNESCO šole.
Kot član prostovoljnega gasilskega društva v svoji vasi sem aktiven in poskušam preko različnih dejavnosti prispevati k razvoju kraja in samega društva. Ko so me učitelji moje osnovne šole predlagali za UNESCO glasnika, sem ta izziv z veseljem sprejel, saj se mi zdi, da lahko vsak posameznik z majhnimi dejanji nekaj prispeva k izboljšanju družbe.
Svojo vlogo vidim v prvi vrsti v širjenju UNESCO idej med kolegi študenti, z veseljem bom opravil tudi kakšno predstavitev na šoli ali v lokalni skupnosti, saj sem prepričan, da se o delovanju Unesca premalo govori in seznanja širšo javnost. Zelo me navdušujejo tudi načrti o UNESCO dogodkih, ki bodo prepoznavni in preko teh bodo tudi drugi, ki delujejo na tem področju, bolj prepoznavni.
Leonovi prispevki:
Dogajanje v decembru in januarju ter misli o vodi
Kot vemo vsi je voda najpomembnejša dobrina za človeka, rastline in živali. Brez vode nobeden od nas ne more preživeti. In na vso srečo je velika večina Slovencev brez problemov, da bi trpeli ob pomanjkanju te velike dobrine. Velika večina zato, ker vseeno obstajajo področja, kjer pa vode še vedno ni. To si seveda v 21. stoletju ne moremo več predstavljati. Vsaj v Sloveniji ne. Pa vseeno je tu Goričko. Gričevnato območje Prekmurja, kjer je še vedno nekaj vasi takih, kjer morajo vodo dovažati gasilci, ker so njihova lastna zajetja enostavno presušena. In že ničkolikokrat obljubljen Pomurski vodovod še vedno ni prišel do našega območja. Želim samo povedati to, da se vsi zavedamo, kako trpijo v Afriki, Aziji, kjer voda primanjkuje in ni nobenih vodnjakov, ob tem pa pozabljamo, da mogoče že v naslednji vasi v razviti Sloveniji voda pomeni več kot katerakoli druga dobrina ne tem svetu.
Misli o zaposljivosti in trajnostnih skupnostih
V času mojih staršev je bila univerzitetna izobrazba nekaj pomembnega, pomenila je zagotovljen dober status v družbi, pomenila je boljše življenje. Moji stari starši so svoje otroke spodbujali k izobraževanju, k pridobivanju znanja na čim višjih stopnjah. Čeprav je bilo težko in je šolanje otrok pomenilo tudi odpovedovanje, vendar je bilo upanje, da bodo imeli otroci boljše in lažje življenje, kot so ga imeli starši. Ko sedaj zrem v to preteklost, se sprašujem, ali imajo moji starši in starši moje generacije boljše življenje. Ne vem. Mogoče…. Toda, ali bo moje življenje kaj boljše od življenja mojih staršev? Ali v sedanji gospodarski situaciji lahko z optimizmom zrem v prihodnost? (tako kot sta moja starša, ko sta bila študenta?) Dvomim.
Spet je leto naokoli in spodobi se za človeka, da po nekem pretečenem obdobju pogleda nazaj in se zamisli kakšne rezultate je dosegel in kaj bi bilo mogoče lahko narejeno bolje. Tudi jaz sem zaključil prvi letnik študija in moram povedati, da je bilo uspešno leto. V tem letu sem se tudi ponovno srečal z UNESCO družino. Ponovno zato, ker sem štiri leta obiskoval gimnazijo, ki na žalost ni bila UNESCO šola. Kot UNESCO glasnik sem se spet spoznal z osnovnimi načeli UNESCA. Vsi vemo, da so to varovanje kulturne dediščine, varovanje človekovih pravic, spodbujanje izobraževanja …
Upam, da bo naslednje leto bolje in da bom prisoten na čimveč dogodkih. Sem pa pomagal širiti glas po Facebooku in drugih elektronski medijih, pripravil sem pa tudi nekaj prispevkov za Newsletter. Kot član PGD sodelujem tudi na humanitarnem področju.
Leto je bilo naporno in uspešno. Vendar nikoli ni tako uspešno, da ne bi lahko bilo še uspešnejše. Zato se moramo potruditi še bolj in stremeti k popolnosti v prihajajočem letu novih izzivov. Se vidimo v novem (šolskem) letu.