Ekonomska in trgovska šola Brežice
Biti Unescov glasnik je ena izmed boljših stvareh, ki se ti lahko zgodi. Je nekaj edinstvenega, nekaj kar ne more vsakdo imeti. Meni osebno je všeč že celoten koncept glasnikov. Mladi, ki med seboj sodelujejo, si ustvarjajo boljšo okolico za življenje, ob enem pa lahko tudi vplivajo na starejše, prvotno pa seveda na svoje sovrstnike. Mislim, da je ključno, da takšne organizacije, ki v svetu lahko
naredijo spremembo, vključujejo mlade iz vseh držav, saj na nas sloni prihodnost. Jaz osebno v prejšnjih letih nisem vedel kaj dosti o Unescu, njegovih aktivnostih, nalogah, itd. in to je to, kar me je šele v zadnjem času začelo motiti. Spoznal sem, da sovrstniki ne vejo o Unescu nič. Ko pa postaneš glasnik ali pa samo pridobiš nekakšno znanje o nečem, kar ti je bilo vedno blizu a še vedno tako daleč, se pa začneš zavedati, da to ni prav. Vsepovsod nas učijo kaj razmišljati, ne pa kako. Lahko bi se vprašali, ali sem zašel iz teme, ampak bi verjeten odgovor bil, da se motite, saj je prav naziv glasnika ta, ki je v meni spodbudil željo, da sovrstnikom v moji okolici pokažem ali pa vsaj poskusim pokazati, da marsičesa ne vedo. Da ni vse tako, kot se zdi. In mi, na katerih sedaj leži ta naloga, misija, moramo dati vse od sebe za boljši, svetlejši jutri.
Simonovi prispevki:
Na internetu sem prebral, da če bi Zemljino starost, od nastanka pa do sedaj, postavili v en dan, bi se v zadnji minuti dneva začela industrijska revolucija, v zadnjih 15ih sekundah pa bi izginilo večino pragozdov in uničilo in zastrupilo večino svetovnih rek.
Zakaj so ljudje tako slabo informirani o njihovih možnostih? Zakaj manjše države vlagajo tako malo truda v seznanjanje prebivalstva, kajti prepričan sem, da se v večjih, bolj kompaktnih in bolje urejenih državah ljudstvo zaveda kje se lahko pridobi določena znanja in delo. Vsaj velika večina njih.