Da bi bila UNESCO-glasnica sta me prosili učiteljici naše šole. Na začetku sploh nisem vedela kaj je to. Potem pa sta mi razložili in bilo mi je še kar všeč. Nič nisem imela proti. Na vseh dozdajšnjih srečanjih pa se mi je še bolj razjasnilo kaj pomeni biti UNESCO-glasnik. Zaenkrat se ne vidim še nikjer, a s časom vse pride. Tudi kakor na začetku skoraj nisem bila zainteresirana mi je sedaj vse že veliko bolj zanimivo. Želim sodelovati.
Ogledali smo si kratek posnetek, v katerem so bila prikazana taborišča današnjih beguncev in vsi skupaj smo ugotovili, da so precej borna in da si večina od nas sploh ne predstavlja življenja tam. Za konec je vsak od nas narisal ali napisal, kaj se mu zdi najpomembnejše za preživetje.Iz listkov smo naredili plakat, ki sedaj visi na naši šoli.