Knjige so poražene. Zmagale so uteži za domači fitnes.

Svet se je ustavil, ljudje so ostali doma in na začetku karantene je morda še kdo mislil, da se bo med pandemijo zgodila renesansa kupovanja in branja knjig. Ni se.

Še očitnejše je postalo to, da kriza založništva izhaja iz starejše krize, in sicer krize branja. Če ni bralcev, tudi ni nikogar, ki bi v spletnih knjigarnah kupoval knjige. Po veliki gospodarski krizi leta 2010 se prodaja knjig ni povečevala, kot se je, denimo, prodaja drugih izdelkov. Potem pa se je zgodil preobrat. Pred približno dvema letoma so na večjih trgih začeli opažati povečevanje prodaje tiskanih knjig, ne samo elektronskih, celo trg zvočnih knjig se je začel vzpenjati.

“Lani smo opazili počasno pobiranje založniškega trga, regeneracijo prodaje knjig v zadnjih treh mesecih leta okoli božično-novoletnih praznikov. Dobra sta bila tudi januar in februar, potem pa se je marca zgodila koronakriza in prodaja knjig se je znašla skoraj na točki nič,” pojasnjuje profesor založniških študij na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Miha Kovač.

Osrednja in najbolj skrb vzbujajoča ugotovitev lanske raziskave Knjiga in bralci 6 je, da se je po blagem upadanju v devetdesetih letih število nebralcev v Sloveniji znova povečalo, saj jih je zdaj toliko, kot jih je bilo pred štiridesetimi leti. Zato ne čudi, da so slovenski potrošniki, ki so čez noč odkrili nakupovanje po spletu, posegli po vsem drugem kot po knjigah. Analize spletnih trgovcev kažejo, da se je med karanteno zanimanje za tekalne steze povečalo za 38 odstotkov, za veslaške naprave za 100 odstotkov, za igralne konzole se zanima 235 odstotkov več kupcev kot pred karanteno. Neverjetni so tudi interni podatki spletne strani Ceneje, na kateri zaznavajo kar 540-odstotno rast povpraševanja po utežeh.

Spletno kupovanje knjig je malenkostno

Založniki, ki prodajajo knjige po spletu, sicer res prodajo enkrat do dvakrat več knjig kot prej, a po Kovačevi oceni celotna spletna prodaja knjig v Sloveniji ni večja, kot je običajna prodaja knjig v največji slovenski knjigarni Konzorcij v središču prestolnice. “Tako rekoč celoten založniški trg se je med koronakrizo sesul. Kupovanje knjig se je zmanjšalo za 90 odstotkov, skrbi pa me, da bo to ob nadaljevanju krize stalnica.”

V oddaji 3. programa Radia Slovenija Ars humana nas je zanimalo, kakšne so poleg Slovenije razmere tudi v Avstriji in Italiji. Goriška Mohorjeva družba je ena najstarejših slovenskih založb, ki v italijanski prostor posreduje slovensko kulturo in knjige. Član uredniškega odbora in ravnatelj Državnega izobraževalnega zavoda Simon Gregorčič Peter Černic v šali dodaja, da je Katoliško tiskovno društvo v Gorici preživelo tudi špansko gripo, zaradi česar je optimist. “Mi delamo z zanosom in delno prostovoljno, zato nismo podvrženi takšnim šokom. Dejstvo pa je, da je založniški trg v Italiji mrtev. Kriza v Italiji traja že od pusta. V začetku aprila so se odprle knjigarne, a lahko si predstavljate, da kupcev ni veliko. Prodaja v marcu je upadla za tretjino v primerjavi z lanskim letom, opažamo pa več agresivnega oglaševanja Amazonovih zvočnih knjig.”

Urednik v Mohorjevi založbi v Celovcu Adrian Kert ugotavlja, da je promet po vseh prodajnih kanalih, torej knjigarn, trgovin, bencinskih postaj in nakupovalnih središč, v primerjavi z lani upadel za četrtino. “Če pogledamo samo knjigarne, pa v Avstriji govorimo o 40-odstotnem upadu. Do 15. marca smo v knjigarnah imeli sedemodstotno rast, potem pa je od takrat promet upadel še za skoraj 85 odstotkov. To je dramatična številka. Spletna prodaja se je okrepila, a to so kapljice v knjigotrškem oceanu.” Mohorjeva založba v Celovcu dostavlja knjige brez poštnine, v večjih mestih jih avstrijski knjigarnarji razvažajo celo sami …

Kdaj bodo prišli kupci?

“Tisto, česar se bojim, je, da bomo nekega dne odprli knjigarne, kupcev pa ne bo,” skrbi Miho Kovača. Spominja se razmer v Državni založbi Slovenije. “Po osamosvojitveni vojni, ki je bila za založništvo podoben šok kot pandemija, je minilo tri ali štiri mesece, da so prodali prvo knjigo. Ocenjujem, da se bo po optimističnih napovedih slovenski knjižni trg začel pobirati šele oktobra, seveda pa je veliko vprašanje, kako in koliko založnikov bo to preživelo. Gotovo jih bo manj kot pred nastopom koronakrize.”

Avstrijski knjižni trg ima v primerjavi s Slovenijo to prednost, da je vpet v nemški govorni prostor. “Slovenski trg je majhen, avstrijski trg pa ima več možnosti za okrevanje tudi v nemškem in švicarskem prostoru,” dodaja Adrian Kert. Popolnoma drugače je v Italiji, ki slovi kot država z najmanj prebranimi knjigami na prebivalca v Evropi. Peter Černic je prepričan, da je branje vrednota in odraz družbene kulture. “Preprosto je. Branje je odraz tega, katere kulturne vrednote gradimo v nekem okolju. Bralca je treba vzgojiti, branje je treba promovirati, kulturo branja je treba ustvariti. To je prava vloga države. Sprašujem se, kdo je pred štiridesetimi leti množično kupoval artikle za domači fitnes in športne rekvizite? Med koronakrizo so razprodani. Očitno je medijem uspelo ljudi prepričati, da je športna kultura vredna časa in energije. Kultura branja ima ogromno težo za intelektualno sposobnost družbe. Poglejte samo Italijo. V drugi polovici osemdesetih let je pri nas v ospredje stopila televizijska kultura, in to na račun drugih področij, predvsem kulture branja.”

Za vztrajno povečevanje števila udeležencev na tekaških maratonih in kolesarskih prireditvah, ki je sicer počasi opešalo, lahko korelacijo iščemo tudi v izjemni medijski naklonjenosti in dolgoletni brezplačni promociji. Mediji, ki so kaj dali nase, so skočili na vlak množične rekreacije. To ni bila posledica refleksije, ampak prestiža. Pretečen maraton je danes statusni simbol, prebrana knjiga nič več. Izhod iz tokratne krize je po Černičevih besedah tako v Italiji kot Sloveniji vezan na širšo kulturno vizijo celotne družbe. “Vizijo, ki jo moramo zasnovati znova, pri koreninah.”

Kaj pa intelektualna kondicija?

“Primerjava z maratoni mi je zelo všeč. Da se človek nauči brati in postane bralec, je podobno temu, da se nauči teči. Veliko ljudi, ki niso bili fizično dejavni, se je v zadnjih letih namesto zasedenosti odločilo za športno dejavnost, kar zahteva svojevrsten napor in voljo. Zelo se je treba potruditi, da začnemo živeti telesno dejavno življenje in z branjem je podobno. Vzdrževati je treba bralsko kondicijo. Imamo to smolo, da živimo v medijski kulturi, ki je branju izrazito nenaklonjena,” razmišlja Kovač.

Zaslonska kultura televizij, tablic in pametnih telefonov je kultura izrazito kratkih osredotočenosti. Ne osredotočamo se na isto vsebino dlje časa, ampak pričakujemo vedno nove vizualne dražljaje. Pri branju se moramo na neko linearno besedilo veliko bolj osredotočati. Sodobne družbe ne razumejo, da brez takšne osredotočenosti, kot jo zahteva knjižno branje, zelo težko razvijamo miselne in intelektualne sposobnosti, empatijo, besedni zaklad in se učimo logičnih besednih zvez in ustvarjamo nove pomene. “Izgubljamo intelektualno kondicijo. Vsaj zame je branje trening mišljenja in v sodobnih družbah imamo na tem področju izrazit problem,” še pravi Kovač.

“Tudi v Avstriji se pozna vpliv digitalizacije. Ne moremo reči drugače kot to, da slabo vpliva na branje knjig. Veliko se govori o veščinah, ki naj bi jih usvojili učenci in dijaki. Na nacionalni ravni bomo morali določiti, da bo tudi samo branje knjig veščina. Ne govorim o tistih, ki že tako ali tako radi razmišljajo o knjigah. Družba bo morala spoznati, da brskanje na spletu za polinformacijami ni veščina. Šele branje knjig nam lahko omogoči in razširi pogled na svet,” dodaja Adrian Kert. Ljudje se odločajo za športno dejavnost ali obisk fitnesa, ker vidijo v tem zase neko korist, morda je treba državljanom razložiti, v čem je smisel branja in kaj imaš od tega, ko posežeš po knjigi.

Prihodnost družbe

Red knjige se je na neki način končal. In to nepovratno. Naivno bi se bilo slepiti glede tega. Knjiga ni več temelj intelektualne avtoritete, kot je bila pred desetletji, kar je najočitneje v sami znanosti in načinu podajanja znanja na univerzah. “Še vedno pa ostaja kot pribito: brez branja knjig se ne moremo naučiti analitičnega mišljenja,” opozarja Kovač in dodaja: “Ameriški, italijanski, francoski in nemški trgi so v digitalne formate uokvirili predvsem lahkotno, žanrsko literaturo. Tako kot smo včasih v kioskih kupovali doktor romane, jih danes lahko takoj naložimo v elektronskih knjigah. Tiskane knjige ostajajo domena zahtevnejših, leposlovnih in esejističnih besedil. V sodobnih družbah se nam lahko zgodi, da se bo krog ljudi, ki so sposobni brati knjige, zelo zmanjšal. Po mojem mnenju ne bo nikdar izginil, lahko pa se zgodi, da bomo imeli razmere, ko bodo tiskane knjige za intelektualne elite, digitalne pa za splošne množice. Če se nam to zgodi v Sloveniji, ki je majhna skupnost, bo to zelo slabo. Kot skupnost bomo namreč bistveno bolj podvrženi takim ali drugačnim digitalnim dopaminskim sunkom, ne bomo pa razvijali veščine, da razumemo svet, v katerem živimo, in se bo v prihodnjih letih zelo hitro spreminjal. Za dobro življenje ga bo treba dobro razumeti. Majhni narodi bi morali storiti vse za vzdrževanje intelektualne kondicije pri čim širšem krogu ljudi. Preprosto si ne moremo privoščiti, da postanemo kot narod neumni”.

Očitno je, da bo po koncu pandemije in samoosamitve življenje teklo namreč na drugačen način. “In na to, spremenjeno življenje bi se morali pripravljati že zdaj,” še opozarja Miha Kovač.

Z močnim telesom, ki premeče več sto kilogramov uteži, seveda ni nič narobe. Zdravje je temeljna vrednota, a kaj naj človek z močnim telesom, ki ima prazno glavo?

Vir: RTV Slovenija