V register nesnovne kulturne dediščine vpisanih pet novih enot

V register nesnovne kulturne dediščine so odslej vpisani: priprava mlinčevk, vezenje po štetih nitih, vezenje po narisku, pridelava bučnega olja in izdelovanje suhorskih pirhov.

 

Priprava mlinčevk

Mlinčevka je pogača, pripravljena iz več plasti pečenega ali kuhanega testa – mlincev z nadevi, ki jo po nekoliko različnih recepturah ob večjih praznikih in šegah življenjskega kroga pripravljajo v Posavju, na Bizeljskem in Kozjanskem.

Znanje priprave mlinčevk, ki v Posavju, na Bizeljskem in Kozjanskem še danes velja za izrazito praznično jed, ima dolgo tradicijo. Obstaja veliko lokalnih različic priprave te jedi, ki na teh območjih velja za pomemben del tamkajšnje kulinarične dediščine in regionalne identitete. Znanje znotraj družin prehaja med generacijami s starejših na mlajše, pomembno vlogo pa imajo tudi številna društva, ki organizirajo delavnice in razstave. Včasih so mlinčevke pripravljali predvsem za božič, veliko noč in poroke, danes pa tudi za druga praznovanja v domačem krogu in ob različnih dogodkih v lokalnem okolju.

Vezenje po štetih nitih

Vezenje po štetih nitih je način ročnega krašenja tkanin z iglo in vezilno nitjo, pri katerem vzorec vezenja nastane tako, da vezilno nit v tkanino vbadajo na podlagi preštevanja niti osnovne tkanine.

Vezenje velja za pomembno veščino zlasti posameznic, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo v prostem času. Na temelju poznavanja tehnik vezenja ideje za svoje izdelke iščejo v tradicionalnih motivih in tehnikah, obenem pa povzemajo znanja od drugod in ustvarjajo izdelke za sodobno rabo. Z vezenjem razvijajo zavest o pomenu kulturne dediščine ter se s prepletom tradicije in inovacije umetniško izražajo. Poleg omenjenih tehnik danes vezilje razvijajo tudi nekatere druge tehnike vezenja, izdelke sodobne rabe pa izdelujejo s kombinacijo vezenja po štetih nitih in po narisku.
Veziljstvo ponoven vzpon doživlja zlasti od 90. let, ko se ljubiteljske vezilje tedensko ali mesečno srečujejo v bolj ali manj formalno organiziranih skupinah.

Vezenje po narisku

Vezenje po narisku je način ročnega krašenja osnove (tkanina, polst, usnje) z iglo in vezilno nitjo, pri čemer vezejo po predlogi, narisani na osnovi, in jo krasijo z vezilno nitjo različnih surovinskih sestav ter dodatki.

Vezenje velja za pomembno veščino zlasti posameznic, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo v svojem prostem času. Na temelju poznavanja tehnik vezenja ideje za svoje izdelke iščejo v tradicionalnih motivih in tehnikah, obenem pa povzemajo znanja od drugod in ustvarjajo izdelke za sodobno rabo. Z vezenjem razvijajo zavest o pomenu kulturne dediščine ter se s prepletom tradicije in inovacije umetniško izražajo. Poleg omenjenih tehnik danes vezilje razvijajo tudi nekatere druge tehnike vezenja, izdelke sodobne rabe pa izdelujejo s kombinacijo vezenja po štetih nitih in po narisku. Veziljstvo ponoven vzpon doživlja od 90. let 20. stoletja, ko se ljubiteljske vezilje tedensko ali mesečno srečujejo v bolj ali manj formalno organiziranih skupinah in pri tem razvijajo pozitiven odnos do kulturne dediščine.

Pridelava bučnega olja

Bučno olje pridobivajo iz pešk oljnih buč – zmeljejo jih, zmešajo z vodo in soljo, pražijo in iz pridobljene kaše stiskajo olje. Dejavnost je najbolj razširjena v oljarnah na Štajerskem in v Prekmurju, kjer je bučno olje značilna sestavina kulinarike.

Bučno olje je pomemben del kulinarične tradicije na Štajerskem in v Prekmurju ter delu Koroške. V preteklosti je bilo bučno olje bolj dodatek jedem, v sodobnosti pa se je njegova uporaba razširila, zato je postalo cenjen in iskan regionalni izdelek. Rabo in pridelavo bučnega olja povezujejo s turizmom, promocijo in trženjem turističnih krajev v severovzhodni Sloveniji, kjer nastajajo novi proizvodi z bučnim oljem. Znanje o pridobivanju bučnega olja kot delu kulturne dediščine Štajerske in Prekmurja je pomembno za razumevanje lokalne in regionalne identitete. Prebivalci Štajerske in Prekmurja ga razumejo kot pomemben znak svoje kulture in tradicije, ki jih loči od drugih regij. Nekoč manj cenjena sestavina vsakodnevnih jedi in živilo revnejšega kmečkega prebivalstva sta v novejšem času postala pomemben del gospodarskega razvoja severovzhodne Slovenije, kjer je tudi pomemben del regionalne identitete.

Izdelovanje suhorskih pirhov

Suhorski pirhi so pobarvana in s pomočjo praskanja z značilno ornamentiko okrašena velikonočna jajca, ki jih pred veliko nočjo izdelujejo v kraju Suhorje v Brkinih.

Suhorski pirhi so bili v preteklosti in so še vedno povezani z velikonočnimi šegami in se večinoma izdelujejo v velikonočnem času. V družini Antonije Volk-Krebelj na Suhorju vsaj že 170 let ohranjajo družinsko tradicijo risanja ali praskanja ‘pirihov’ z značilnimi ornamenti in jih dopolnjujejo z novimi. Po letu 1990 je zanimanje za suhorske pirhe oživelo, tako da je Antonija Volk-Krebelj risala pirhe tudi po naročilu in jih porisane vrnila ali podarila vaškim otrokom, izseljenim vaščanom in drugim. Poznavanje uporabe tehnike in ornamentike je odraslim in otrokom predstavljala na delavnicah, razstavah in drugih prireditvah. Njena ustvarjalnost je navdihnila druge ljudske ustvarjalce v lokalnem okolju in širše. Predvsem pa so danes njene potomke – Ulčerjeve ženske tiste, ki prenašajo znanje o izdelavi suhorskih pirhov na mlajše generacije. S prireditvijo Jožefovo in velika noč na Suhorju od leta 2016 so suhorski pirhi vedno bolj prepoznavni v kulturni in turistični ponudbi Brkinov in na Pivškem. Suhorski pirhi so pomemben del krajevne in regionalne identitete.

Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo, predloge za vpis pa na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej, koordinator varstva nesnovne dediščine.

Vir: Ministrstvo za kulturo