Plenjenje in nepremičninski posli v Libiji ogrožajo dediščino antične Kirene

Veličastne ruševine starogrškega mesta Kirena, ki ležijo na območju današnje Libije, so preživele tamkajšnjo revolucijo leta 2011 in desetletje brezpravja, ki je sledilo, vendar se danes spoprijemajo z novima grožnjama: ropanjem in buldožerji.

V 7. stoletju pred našim štetjem ustanovljena Kirena je bila “eno glavnih mest helenskega sveta”, so sporočili z Unesca, ki je leta 1992 to mesto uvrstil na svoj seznam svetovne dediščine. “Tisočletna zgodovina je zapisana v njegovih ruševinah,” so po pisanju francoske tiskovne agencije AFP še dodali pri Unescu.

Težko je oceniti obseg izgubljenega
Onkraj ograje, s katero je označen zaščiteni del Kirene, se prebivalci bližnjega mesta Šahat polaščajo zemlje in jo prodajajo graditeljem nepremičnin. Izvaja se tudi veliko nedovoljenih izkopavanj, saj si t. i. lovci na zaklade obetajo, da bodo naropane predmete pretihotapili in prodali v tujino.

“Nekateri prihajajo in z buldožerji razkopavajo območja s predmeti, jih preprodajajo in nato na teh neprecenljivih lokacijah gradijo stanovanjske zgradbe,” je povedal Adel Abu Fejra z urada za starine v Kireni. Dodal je, da urad “niti ne more oceniti”, koliko je izgubljenega, saj so parcele “zunaj ograjenega območja pod našo zaščito”.

Nekdanja Kirena leži med egipčansko mejo in Bengazijem, enim od ključnih mest, ki se je leta 2011 uprlo dolgoletnemu diktatorju Moamerju Gadafiju. Država je od takrat zapadla v anarhijo, kar je sprožilo strah pred uničenjem njene bogate starodavne dediščine. Unesco je nato leta 2016 Kireno in štiri druga območja v Libiji uvrstil na svoj seznam ogrožene svetovne dediščine.

“To je naša dežela in imamo jo pravico izkoriščati.”
“Želijo nas pripraviti do tega, da bi nehali uporabljati svojo zemljo okoli ruševin, češ da so pod njimi še zmeraj artefakti – vendar to je naša dežela in imamo jo pravico izkoriščati,” je dejal Saad Mahmoud, ki ima v bližini kmetijska zemljišča. “Na državi je, da poišče rešitve in lastnikom zemljišč plača odškodnino, ki ustreza naraščajočim cenam nepremičnin, zaradi česar težko najdemo alternative,” je še dodal. Tudi v očeh številnih drugih od 50 tisočih prebivalcev, kolikor jih ima Šahat, je nuja po domovanjih večja prioriteta kot ohranitev starih ruševin. Mestni načrt, ki je bil nazadnje posodobljen leta 1986, je v glavnem prezrt.

Predstavnik muzejskega urada v vzhodni Libiji Ismail Dakhil pravi, da se je do danes morda gradilo na že 30 odstotkih starodavnega mesta, kar pa ni edina težava. “Na starodavnih ruševinah so grafiti in veliko je neuradnih izkopavanj, kjer se starine izkopavajo in tihotapijo iz države,” je dodal. Libija ima sicer zakone, katerih cilj je zaščititi tamkajšnjo starodavno dediščino, nadzirati arheološka izkopavanja in sankcionirati kršilce. Toda Dakhil pravi, da imajo le majhen učinek, saj so “globe in zaporne kazni zanemarljive” – do največ enega leta.

Nekateri zdaj upajo, da bo nova vlada po desetletju nasilja izboljšala tudi zaščito dragocenih zgodovinskih znamenitosti. “Treba je pregledati politiko varovanja dediščine. Upam, da bo ta vlada pripravila novo vizijo,” pa je po pisanju AFP-ja sklenil libijski raziskovalec in zgodovinar Ahmad Faraj.

Vir: RTV Slovenija