Ob svetovnem dnevu poezije: “Ali lahko poezija reši svet?”

Ob svetovnem dnevu poezije, ki ga vsako leto slavimo 21. marca, je generalna direktorica Unesca v svoji poslanici poudarila moč poezije, da nas prestavi iz našega vsakdana. Žal pa je v Sloveniji prestavljeno tudi praznovanje tega dneva, ki bo šele maja.

Generalna direktorica Unesca Audrey Azoulay je svojo poslanico ob svetovnem dnevu poezije uvedla s citatom Franza Kafke, da mora knjiga delovati kot “sekira za zmrznjeno morje znotraj nas“. Tem pa je pritaknila tudi novejše besede profesorja na stanfordski univerzi Johna Felstinerja, ki se v naslovu svoje knjige iz leta 2009 sprašuje: “Ali lahko poezija reši svet?

Bogatost pesniškega opevanja narave

Poleg moči poezije, da nas prestavi iz našega vsakdana, nas ta lahko tudi “opozori na lepoto, ki nas obkroža, in na vzdržljivost človeškega duha“. Kot je še poudarila generalna direktorica, si želi Unesco letos, ko mineva deset let od razglasitve leta 2010 za mednarodno leto biodiverzitete, počastiti predvsem pesnike, ki opevajo naravo in odpirajo naravovarstvena vprašanja.

Pesniki, vse od Garcilasa de la Vege do Victorja Hugoja in od Aleksandra Puškina do Sarojini Naidu, so se že od nekdaj zavedali povezave med človekom in bogastvom narave, je še zapisala Audrey Azoulay.

Maratonsko branje z dvomesečnim zamikom

V Sloveniji je praznovanje dneva poezije zaradi pandemije koronavirusa prestavljeno na 23. maj, so sporočili iz organizacijskega odbora Svetovnega dneva poezija Ljubljana 2020.

Na ta dan bo predvidoma po vzoru lanskega praznovanja v Ljubljani zaživelo maratonsko branje na šestih lokacijah (v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna, Trubarjevi hiši literature, Vodnikovi domačiji, Škucu ter na Metelkovi – v Jalli Jalli in Channel Zeru). Vsi ljubitelji poezije so vabljeni, da se prijavijo na branje na enem od naštetih prizorišč. Branje bodo začeli točno ob polnoči v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna in sklenili prihodnjo noč v Škucu.

Slovensko poslanico ob svetovnem dnevu poezije je spisal predsednik Društva slovenskih pisateljev (DSP) Dušan Merc. “Nikoli ni čas za poezijo,” so njegove uvodne besede, nadalje pa se med drugim sprašuje, “ali se da upesniti ta svet, ali se da o njem pisati pesmi, o naši intimi, o našem odnosu do drugih“.

Kaj pričakujejo bralci poezije?

Ali nas niso povaljali po blatu preproščine tviti in drugih, drobnih simptomatičnih sporočil, ki govorijo, da se da svet skomprimirati, stisniti, sprešati, oklestiti, ponižati, strniti v nekaj besed, v politično formo, v tehnološko pokvarjen haiku,” je kritičen predsednik DSP-ja.

Mogoče je najlepša poezija tista, ki je ne razumemo. In nas zato rani in nas obtožuje. Od nje se obračamo z gnusom, ker smo sokrivi. Ne samo poezija v maternem jeziku vsakdana, predvsem v nam tujem jeziku, je prava podoba sveta,” je še zapisal.

Mar ni poezija najmanj bizarno sporočilo o tem svetu in o nas samih – da ga ne razumemo, da ga niti ni treba razumeti. Vedeti je treba, da je sam po sebi pravzaprav samo poezija. Z enim samim ugovorom, celo krikom in svarilom in obtožbo – ne uničujte vendar življenja ljudi in ne ponižujte jih in ne pobijajte jih. Oni so del poezije in nas samih,” je sklepna misel poslanice Dušana Merca.