Tadeja Vaupotič

Gimnazija Ptuj

Tadeja Vaupotičštudentka Tržnega komuniciranja in odnosov z javnostmi na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, bivša dijakinja Gimnazije Ptuj, moje ime pa se je znašlo na tej spletni strani, saj sem novembra 2012 prejela naziv UNESCO glasnice. Popotnica, ljubiteljica preteklosti, kulture, glasbe in vetra.

Preko številnih mednarodnih stikov, svojevrstnih projektnih doživetij in drugih dragocenih izkušenj sem se naučila gledati na svet s široko odprtimi očmi, ušesi in srcem. Unesco načela mišljenja, življenjskih perspektiv, povezovanja in sodelovanja sem dihala že mnogo prej, kot sem se tega sploh dobro zavedala.

Dodeljeni naziv si štejem v čast, a ga hkrati jemljem kot veliko odgovornost, da v imenu spoštovane globalne organizacije in ogromne množice mladih glasniki naredimo največ kar je v naši moči – že v najmlajših generacijah poskušamo zbuditi glas, ki vodi v svet multikulturnosti, medsebojne kooperacije in tolerance.

Kot zavedna članica na novo nastale UNESCO Mladinske platforme sprejemam svoje dolžnosti širjenja glasu tako preko javnih predstavitev in predavanj v različnih skupnostih, kot tudi preko množičnih medijev. Dogodkov, nacionalnih in internacionalnih konferenc ter drugih srečanj se bom udeleževala z največjim veseljem, saj ta vedno znova prinesejo izkušnje in spoznanja, ki nas bogatijo.

Iskreno upam, da bo naša misija na poti k uresničevanju ciljev uspešna in bo obrodila sadove, na katere bomo lahko vsi skupaj ponosni; našim naslednikom pa bodo pustili dober vzor vloge UNESCO glasnika ter jim vlili še več elana za nadaljnje delovanje.

Tadeja se je udeležila tudi UNESCOVEGA mladinskega foruma v Parizu, kjer je z ostalimi mladimi oblikovala smernice za vlogo mladih tako znotraj UNESCA kot v svetu. Njena poročila si lahko preberete pod zavihkom UNESCO Youth Forum ali na naslednji povezavi: http://unesco-mladi.si/youth-forum/glasnika-na-unesco-youth-forumu/

Tadeja Vaupotič CV (sl)

Tadejini prispevki:

Moje UNESCO leto 2015

Poročilo o UNESCO dogajanju in misli o vodi

Tradicija na Gimnaziji Ptuj veli, da v predbožičnem času zadnji teden pred težko pričakovanimi počitnicami ugasnemo šolski zvonec, razbremenimo ocenjevalne pasove in razpremo krila naše kreativnosti. Ta čas smo poimenovali projektni teden, v okviru katerega potekajo številne raznovrstne delavnice, zanimiva predavanja in druge projektne aktivnosti, preko katerih dijaki pridobivamo znanja ter veščine na nekoliko manj formalen način, sproščeno razmišljamo in raziskujemo, v umetniških ali glasbenih delavnicah pa odkrivamo in razvijamo svoje talente. Med projektnim tednom nekateri prevzamejo vloge fotografov ali snemalcev, drugi nastopajočih, tretji novinarjev in podobno.

Biti 21. stoletje

Biti 21. stoletje je biti človek informacijske revolucije. Fleksibilen, vsestransko uporaben, hitro učljiv, ažuren in imun na oglaševalske viruse. Zelo priporočljivo je tudi, da si takoj, ko nehaš s ščetkanjem zob, že ob jutranji kavi, ko začneš s prebiranjem časopisa, nadeneš kritična očala. Ne smeš jih sneti niti, ko po napornem delovniku ležeš na kavč in prižgeš televizor. Biti v koraku s časom je stara fraza. Danes pa je postalo korakanje tako tempirano, da moramo obrabljene čevlje menjevati hitro in pogosto.

Zadnje gimnazijsko leto

Na prvi dan zadnjega leta sem ugotovila, da je odtlej vse »zadnjič«. Čas je mineval hitreje kot kadarkoli prej. Poletno sonce se je počasi pomikalo vse nižje in jesensko listje je odelo krošnje v odtenke rumene, rdeče in rjave. Grajenica je postajala počasna in lena, gimnazijsko dvorišče pa vedno bolj pusto. Ko so drevesa ostala gola, je minil še zadnji projektni teden. Zavita v topel šal sem hodila proti dobro znanemu obličju in zadnjič opazovala snežinke, ki so ga prekrivale z belim puhom. Tudi ta je kmalu izginil, nadomestila pa ga je bujna trava, ki je okolici vrnila barve, v ozračje pa spet dahnila novo energijo. Med glavnimi odmori se je ponovno začel vrvež na klopeh in stopnišču, kjer sem štiri leta tudi jaz lovila sončne žarke.

Multikulturnost

Kultura je povsod okrog nas. Obdaja nas vse od trenutka, ko vstopimo v svet barv, oblik in vonjav. V naši državi smo (vsaj na podeželju) še vedno navajeni, da naši sosedje izgledajo enako kot mi, nosijo enaka oblačila in z nami delijo isti jezik. Različne kulture se staknejo šele v večjih industrijskih mestih in naši prestolnici – dominantne vrednote, navade in običaji pa so še vedno toliko koreniti, da ne spreminjajo videza pokrajine ter rdečih datumov na naših koledarjih.

Leave a Reply