Pravice so del našega vsakdanjika. Dajejo nam nekakšno zagotovilo in varnost. Ena izmed pravic je tudi pravica do vode. Mogoče se je ljudem ta pravice še pred nekaj časa zdela samoumevna, ampak danes še zdaleč ni tako.
Vsak dan se soočamo z veliko problemi na temo voda. Okoli te teme potekajo razprave, kampanje,… Velika imena v politiki, gospodarstvu razpravljajo o onesnaževanju, pomanjkanju in drugimi problemi glede vode.
Zakaj smo prišli tako daleč? Kdaj smo nehali ceniti to dobrino? Kdaj bomo spoznali, kako ključnega pomena je voda? Niti ne zavedamo se, kako srečni smo lahko, da zjutraj ko stopimo v kopalnico, odpremo pipo in iz nje priteče čista, jasna, pitna, dragocena voda. Nekateri ljudje po svetu jo tako krvavo potrebujejo za najnujnejše človekove potrebe mi pa jo brezglavo in brezvestno zapravljamo. Kaj pa velike tovarne in gospodarstveniki? Kdaj bodo spoznali, da industrija ne sme tako zelo negativno vplivati na voda? In na koncu, mi ljudje. Za vse probleme in težave smo krivi sami. Vso krivdo moramo prenesti nase in jo znati sprejeti. Mi smo krivec, da se z vodo dogaja to kar se. Mi smo krivi, da na svetu primanjkuje pitne vode in, da je le vprašanje časa, kdaj se bodo zadeve še poslabšale, zakomplicirale in zaostrile.
Pomislimo na svoje vnuke in pravnuke in nadaljnje generacije naših rodov. Zakaj smo tako sebični in ne mislimo na to, da smo dolžni skrbeti za naš planet in na naravne vire, ki so na njem. Moramo pomisliti, da bo po naši Zemlji hodilo še milijone ljudi.
Olajšajmo življenje našim potomcem in začnimo popravljati naša dejanja. Nikoli ni prepozno, da nekaj spremenimo. Le poskusiti moramo in uspeli bomo. Vsak človek naj dela spremembe pri sebi, v svoji družini, med prijatelji, znanci.
Zapirajmo pipe. Ne pretiravajmo s porabo vode. Ne mečimo smeti v reke in morja. Voda je obnovljiv vir, zato vsako dejanje šteje. Skupaj se potrudimo po najboljših močeh in začnimo ceniti vrednost vode, saj je neizmerno dragocen vir brez katerega ni življenja. Če se ne bomo trudili za nekaj kar nam daje življenje, za kaj se potem sploh bomo?
Ula Litrop