Žganjekuha je proces pridobivanja naravnega žganja z vrenjem in destilacijo različnih vrst sadja ali grozdnih tropin, gozdnih sadežev in zelišč. Dejavnost, ki je znana po vsej Sloveniji, je odslej vpisana v register nesnovne kulturne dediščine.
Na različnih koncih Slovenije obstajajo tudi razlike v vrstah žganja, ki se razlikujejo glede na lokalne pridelke, tehnike priprave in recepture. Na Primorskem in Notranjskem pridobivajo tropinovec in brinjevec, v Brkinih brkinsko slivovko, na Pohorju in Koroškem pa borovničevo žganje. V Halozah in Slovenskih goricah so kuhali žganje iz slabšega grozdja in grozdnih tropin.
Žganjem lahko dodajo tudi različna zelišča, med katerimi so najbolj razširjeni pelin, vinska rutica, encijan in začimbe, piše na spletni strani registra nesnovne dediščine.
O dejavnosti tudi izvemo, da potrebuje žganjekuhar za kuhanje žganja zrelo sadje in opremo za kuhanje. Tradicionalna oprema in metode so sicer sledile tehnološkemu napredku, vendar najbolj v uporabi ostajajo tradicionalni bakreni destilacijski kotli, ki jih ogrevajo na plin, nekdaj na drva. Žganjekuha največkrat poteka v jesenskem in zimskem času ter se začne s predpripravo sadja.
Žganjekuha kot družaben dogodek
V preteklosti je žganjekuha veljala za obrtno dejavnost, potekala je v obratih, imenovanih žganjarne, večinoma pa je domača dejavnost. Receptura in način pridobivanja žganja se največkrat prenašata iz roda v rod in sta del družinske dediščine. Z žganjekuho se na določenem geografskem in kulturnem prostoru ohranjata tudi lokalna in regionalna dediščina. Sam postopek žganjekuhe velja za družaben dogodek, predvsem za moške.
Za oskrbo rane ali zdravilo
Žganje se uporablja v zdravilne namene, tudi za zunanjo uporabo pri oskrbi ran pri ljudeh in živini, za posebne priložnosti, predvsem pa so ga ponudili najeti delovni sili pri sezonskih kmečkih opravilih. Danes pogosto velja tudi za darilo ali vljudnostno gesto dobrodošlice gostu, še piše spletni strani registra nesnovne dediščine.
Najstarejše znane primere žganjekuhe poznamo že v Valvasorjevih opisih iz leta 1689. Sicer pa so imeli od srednjega veka dalje veliko vlogo pri razširjanju te dejavnosti samostani, na Slovenskem pa naj bi se žganjekuha razširila v 19. stoletju. Žganje in žganjekuha sta večkrat omenjena ob opisu obdobja med letoma 1813 in 1848, ki ga je v Zgodovini slovenskega naroda zapisal Josip Mal.
Register nesnovne kulturne dediščine vodi ministrstvo za kulturo. Predloge za vpis na podlagi pobud pripravlja Slovenski etnografski muzej kot koordinator varstva nesnovne kulturne dediščine. Trenutno je v register vpisanih 134 enot.