Zadnje gimnazijsko leto

Zadnje gimnazijsko leto

Na prvi dan zadnjega leta sem ugotovila, da je odtlej vse »zadnjič«. Čas je mineval hitreje kot kadarkoli prej. Poletno sonce se je počasi pomikalo vse nižje in jesensko listje je odelo krošnje v odtenke rumene, rdeče in rjave. Grajenica je postajala počasna in lena, gimnazijsko dvorišče pa vedno bolj pusto. Ko so drevesa ostala gola, je minil še zadnji projektni teden. Zavita v topel šal sem hodila proti dobro znanemu obličju in zadnjič opazovala snežinke, ki so ga prekrivale z belim puhom. Tudi ta je kmalu izginil, nadomestila pa ga je bujna trava, ki je okolici vrnila barve, v ozračje pa spet dahnila novo energijo. Med glavnimi odmori se je ponovno začel vrvež na klopeh in stopnišču, kjer sem štiri leta tudi jaz lovila sončne žarke.

Kmalu se je izteklo tistih nešteto-krat petinštirideset minut, odpisala sem zadnji test pri matematiki, v knjižnico vrnila zadnjo izposojeno knjigo, v Petici naročila zadnji tunin sendvič in v telovadnici zadela zadnji koš. V dobro znane klopi, ki smo jih gulili teden za tednom, smo se vrnili le še osemkrat. Po zaključenem nabiranju znanja nas je namreč čakal zrelostni izpit – matura. Kljub temu, da se je med samim bojem zdelo, da je bitka za bitko prevelik zalogaj, smo v nekaj tednih vojno zaključili. Kako uspešna je bila naša vojaška strategija bo jasno 15. julija, do takrat pa smo prepuščeni zgolj našim občutkom in srečnemu ugibanju. Takrat se bom vrnila na našo šolo. Spet se bom sprehodila po klancu navzdol, pred mano se bo razprostrla poznana podoba in ko bom vstopila skozi oboje vrat me bo pozdravila domača avla. Zadnjič kot dijakinjo Gimnazije Ptuj.

V štirih letih skupnega bivanja se spletejo mnoge vezi. Ustvari se občutek domačnosti, pripadnosti in skupnosti, pa tudi neke mere predvidljivosti. Prijetni ljudje, prijazni nasmehi in že stokrat prehojene poti.

Pogrešala bom ure zgodovine, ko sem morala odnesti žvečilni gumi v koš; projektne tedne, ko je šola dobila prav poseben utrip; najboljše sosede, ki so mi zmeraj posodile radirko; gimnazijski amfiteater; moj oranžni mikforon, ki je sedaj zelen; francoske pojedine in predvsem – stare obraze. Po hodniku pa nasproti že prihajajo novi. Neznani, a nič manj zanimivi.

Kamorkoli že me bo peljalo življenje, bom s seboj nosila gimnazijsko sončnico. Seme, ki mi je bilo podarjeno 1. septembra 2009, je pognalo močne korenine in zraslo v kal. Štiri leta svetlobe, toplote, vode in zraka so iz kali vzgojila sončnico. Svoj cvet obrača proti soncu in išče nove vetrove.